Tanja Kragujević

Hladna golobica

Misli mimoidoče
so se ogledovale v izložbah.
In besede neiskane
so se pojavljale
v svojih premišljenih
in občutljivih bitjih.

V kratkih molkih
skoraj da se je lahko
slišal zvok podoben
tistemu, ko se zapre
varnostna ključavnica.

Ko so otroci
na gugalnicah.
In hladna golobica
na suhi dlani.

Ko stvari naposled
ugotavljajo svoje mesto.
Svetlo in obsijano.

Kot nepričakovana
selitev tistih,
ki nikamor ne potujejo.

Dve minuti vrtnice

Še malo tega je ostalo
na svobodi
so me opomnili zbrani.
Mogoče samo dva ledenika
pod zvonom.

Meni sta se zazdela
podobna steklenim dojkam,
ki se dotikata med hojo
ženske iz pesmi.

To je bila doba konca sveta.
Jaz sem ji pa zaželela enako kot sebi.

Nič nenavadnega. Nič zunaj navadnega.

Skodelico dežnih kapelj.
Dve minuti v življenju vrtnice.

Ti

Objameš moja ramena
s plaščem,
ki več ne obstaja.

In to je ves smisel
tega spominjanja.

To, ker premik
tvojih rok
dela moje telo.

Loviš
zlato sekundo
dežja mojega očesa.

Val dna.

Kjer raste deblo.
Dom pod nebom
tvoje duše.

Nitrolingval

Ali sem te tenke
in zapletene črte
potegnila jaz.

Čeprav nikoli nisem
obiskovala tečajev risanja.
Niti ur glasbe.
Na katerih bi mogoče
bolje lahko razumela
deblo, ki poje. Vse te
v izložbo v dež v veter
napadale zvoke.

Ali se ni namesto mene
s pesmijo pozabavala
Poezija. Me razglasila
za pisarja. Ali diplomata.
Ki mu uspeva slišati
in pomiriti sebe in njo.
Popolno nepredstavljivost
in malo noto zadovoljevanja
smisla. In nekemu vedno
popolnoma osebnemu kriku.

Kako bi drugače lahko
obrazložila to moč, da s prsi
vsaj neznatno vzdignem
kamen resničnosti.

Da pa vse ostane ista
grenka sol. Prasketajoča.
Zopet pa različna.

Ona je vzgojila dvigovalce
bremena. Pogled skozi
trepalnice. In moje besede.

Jaz sem nad bistrim
curkom čistila redkvice.
Med hojo zbirala liste
kalifornijskega hrasta.
Rahljala vzglavnik,
na katerega se je v soseščini
spustila bolezen.

Bila v publiki. Molčala.
Medtem ko so se spopadali
jeziki. Izvirniki in prevodi.
Me delali vznemirjeno.
Željno tega razpočenega
sadeža govora. In tako živo.

Ko sem izgubljala ritem.
In ga znova pridobijala.
Pozabljala. In pomnila.

Kot ko pod nebo
daš malo belo pastilo.
Nitrolingval.

In raztopiš dihanje.

Kraljica igle

Trgovina, iz katere
je vsak ugrabil
neko stvarco.
Aparatek.
Rezervno srce.

Ostala je noč
prerezanih žil.
Lačno poletje
na barikadah.
Predrag poljub
brez ljubezni.

Čakam, da prideš.
Samo ti. Majhna
pesem obrambe.

Ob krikih in zlatnih
zastavicah kot rečni
reševalec iščem
tvoje telo v pesku.
Kjer se življenje
znova začenja.

Samo ti me spreminjaš
v kraljico igle.

In varno spuščaš
na ploščo
s tisočimi obrati.

Da v paniki razuma
in sijaju čutil odprem
sezono z glasbo
in zvezdami. Spet.
Vendar popolnoma drugače.

Kot da več nisem
prah. Padla.

Kot da sem iznenada
nekje v hrastu
osvetljena
zaostala moč
kičaste pesmi.

Inkrustacija
nevidnega.

Ploveča modrica.
Ki se je povzela.

Da v meni
najde prostor.

Steklena trava

Zbrala bom njegove
zloge, sem pomislila.
V steklen zvon.
V srajco pesmi.

Potrebne bodo bistre
ščipalkice
razdejanemu zraku.

Ker žerjavi pridejo
brez najave. Zgodaj.
Vlamljajo vrata
tankemu ledu.

Odnašajo korenine.
Pesek in kamenje.
Obračajo besede.

In one ostajajo nage.
Brez veznega čtiva.
Odprtih ust.

Medtem ko raste
nasip in malta.
Temelj in hiša.

Za nekaj sto
let samote.

Tanja Kragujević
prevedel Željko Mikloš