Jaromír Typlt

Tako prodira govor

Preden te

Pred zaklenjenimi vrati me je nekdo pričakoval, vendar tega nisem mogel vedeti. Bilo mi je vseeno kako pozen bom. Ničesar nisem zaznaval, vseskozi sem se ustavljal, cesta je bila ob tej pozni uri že prazna in se vila tako, da nisem imel pojma, odkod se je kaj prikazalo. Naenkrat sem si začel nekaj ponavljati in slišati je bilo kot izdajstvo, od prvega trenutka zaključeno in jasno. Napovedujoče. Vendar je mogoče, da se je to tako povezalo samo po naključju in bi moral na to kar najhitreje pozabiti. Tako ali tako - past. Še vedno vem, kako si stvari sledijo.

         Prva skrivnost zveni: Spustiti.
         Druga: Zadržati.
         Tretja: Izpustiti.
         Četrta: Da ni.

Ujetništvo

zjutraj si ziher nisi mislil, da boš potegnil s temi najhitrejšimi in se boš kot eden od njih dotikal površine kože ter jo razjedal in topil, ti strup

toda tega se ne znebiš, da si tudi ti imel hrbet roke in čelo, tičal si v tem vse do mozga kosti, iz tega se ne izkoplješ, to te bo vsakič zadržalo, ti strup

to te ne bo izpustilo, ne delaj si utvar, ti strup, tako daleč, kot so se doslej oni spuščali, ti nikoli ne prideš

ti nikoli, strup, kaj ti pa je?

in ko ti obrnejo hrbet

to si nisi mislil, ampak kaj si pa pričakoval drugega, zate je bil vsak strup enak strup, vendar zanje niti za trenutek nisi bil eden od njih, niti pomotoma, ti strup

torej zakaj so te sploh rabili, ti strup, in zakaj te več ne rabijo, ti strup, hitro si to seštej in se niti ne poskušaj braniti, kajti pokazal si jim že dovolj

Za življenja

Še sanja se mi ne
zakaj se vsakič zapičim v eno besedo
nekakšno takšno besedo
na kateri se na koncu razbijem

"To se ti je zgodilo še

         za življenja?"

         Tisto popoldne sem se v tem rahlo opotekal
         zadaj po travniku
         in iz trave me je opazovala črnobela mačka
         To je bil moj konec
         Naenkrat sem spoznal, da k njej vse vodi
         in se ji
         ko tako tam sedi
         ne morem ogniti

         Videl sem se kako zanalašč menjam smer
         in grem drugam
         samo zaradi nje
         vendar enako očitno zaman
         spet drugam spet nazaj

         Bodisi po ovinkih k njej
         Ali naravnost

         Zanka se je zategovala dokler ni pred menoj zbežala

Zanka
spet ena od tistih besed

Komaj se z nekakšnim takšnim soočim
že na njegovem mestu začne prežati nekaj
s čimer nikoli ne bi smel imeti opravka

In potem mi nič več ne pomaga ne jok ne stok
za drugo besedo
Nobena ni druga
In vse si to med seboj znajo pripomniti

Ne čutim več pesmi ampak samo mrzel stisk
da nihče od nas živih
verjetno ne bi hotel dejansko vedeti
kaj šele doživeti
kaj lahko še pomeni

         za življenja

         Dokler to pred mano ne pobegne
         Kot takrat

Jaromír Typlt
prevedla Katja Simjanovski