| * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * |
 št. 3-4 (37-38) DECEMBER 2009 ISSN 1505-1676 |
črnogorska književnost, črnogorska poezija
|
 o avtorjuo prevajalcunazaj |
Boris Jovanović KastelLupinaPred osvajalcije mlado obzidje lupino razpelo. Južno mesto brez obrambe, s stojnicama pomaranč, zvonovi pozlate in golimi kipi v gibanju, je vojsko krvavih oči spremenilo v graditelje. Ko bom lupino obzidja podaril njej - da me ne bo mogla udomačiti – jo bom v hipu osvojil.
PotapljačKo je iskal topove in dnevniks potopljene ladje vojvodinje neapeljske, dragulje v mulju, svete prstane, kompas za Argo, beneško ogledalo, da bi se zazrl vase – je priplaval na površje suh, brez kapljice vode na uniformi. Prezrt od vode, z molitvami, z evangelijem in s svetimi hostijami nepotolažen, nem, je prešteval valove – za drugi dokaz obstoja Boga ni vedel. Na dan Gospodovega oznanjenja 2005
PotiOpazujem kardiogram, pot srca,izhod iz labirinta, kjer čevlje, polne puščavskega peska iščem, pot nihala od leve obale do desne dojke, glas vpijočega v podpalubju meri. Srce sem že zdavnaj z morskimi pošastmi ujel, da vzvišene utvare odženem, tvoje bodo, enake ljudem, izvrgle na obrežje, da valov ne zastrupi. Tam, glej, odhaja morje iz pajčevine labirinta prek kardiograma v čašo brez dna, mirno, svobodneje od svobode, od tišine ujeto. Tukaj se več ne nazdravlja niti prvemu joku Sola, od predolgega pijanstva čaše mirujejo … Vsaj morske poti bodo ostale spokojne. 16. oktober 2004
Nepremagljivost valovMed tem, ko morje buči,je najin pogovor molitev. A če bo kdaj govorica morja zamrla, bova tudi midva umolknila, objemala se bova na glas, molčala molitev. Kaj še je ostalo za besedo, ko zgubani valovi odidejo v pokoj. Pomahaj jim, zavidaj smrt, čestitaj jim s priklonom, kajti ladje srhljivih Janusovih otrok, alergičnih na morje, na naše plaže niso hoteli naplaviti. 30. avgust 2009
SinjinaČisteje od jagnjetove dušeje romantik in vitez mistikov Novalis sanjal sinji cvet, prestopil Rubikon sanj med gretjem martela na ognju nedosegljivega. Naivneje od dečka na oslu na trebinjskem polju ali na dvorišču pod trto, zaljubljenega v Sofijo Loren, čisteje od poduka basni sem sanjal sinje morje, z valovi z obraza bojne barve doumljivega izpiral. Opit od morja, kot dvoživka, sinjega obraza, pred avditorijem rib, školjk, siren in okostij mornarjev berem pesem o grofu, najbližjemu uresničenju sanj. Gledajo me začudeno, željni vsebine te pesmi, ki je nikoli ne bodo slišali. Med tem, ko Novalisu še naprej dolivajo martel – se, dosanjanega spanca in odpočit, zemlji ne vrnem več. 19. marca 2007.
Največja lukaLovci na tune v Atlantikuin mornarji, bolni od srbenja nostalgije na ledolomilcih Arktika, so po prihodu v Gibraltar, ogreti z mrzlico, pripovedovali, da večje luke, kot je Gioia Tauro v Kalabriji, na mediteranu, svet še ni videl. Ovite v črne rute, za brati in možmi, preprodajalci drog, gubaste, so preštevale semena granatnih jabolk na pragih, gospe iz luke Tauro pa so šepetale, da so mnoge luke na Arktiku, kjer niso bile nikoli, večje od njihove – po petju, tekmovanjih jadrnic, pristaniški glasbi in bidermajerjih. Toda zakaj uboge gospe tako govorijo, ko njihove črne rute namakam v morju, da bi od soli pobelile? Dal jih bom materi, čeprav za njihovo luko ne ve – da poročne obleke sešije.
MandarineV njeni razdrapani hiši v vasimed Dubrovnikom in Trebinjem sta preživela vroč vikend konec julija. Vpisala je medicino nekje v tujini in se ni želela vračati na jug. Prinesla je skledo iz muranskega stekla, polno tropskega sadja, prekrižala pravkar depilirane noge in pripovedovala: Bolj kakor astrološka znamenja, ki jih vi pesniki ali duhovniki poznate, značaj ženske kažejo prsi. Tiste, ki imajo dojke v obliki lubenice, so razvajene, požrešne in frigidne. Limone pod majico dišijo po humorju. Ovalne dišijo romantično in so inteligentne. Tiste v obliki grenivke se izogibajo seksu. Moja prijateljica s pomarančami v modrcu je brbljava, moje dojke pa – kot vidiš – so podobne mandarinam in kažejo na nimfomanko. Vse to lahko preveriš v knjigi Pietra Lorenzija, če hočeš … V njeni razdrapani hiši ni bilo nikogar več. Tudi pajki so razpredli mreže. Ona je že v zaključnem letniku študija medicine zunaj mediterana. On jo še išče, brez uspeha, košaro tropskega sadja prenaša po železniških postajah pošastne Evrope. Pozabila je na mandarine. 22. oktobra 2007
AfrodiziakPosrkaj nekaj svežih školjkiz Jadranskega morja, ob zori, potrkaj na moja vrata ali jih kar sam odpri, če zaspim, je pisalo na listku v nabiralniku, z nečitljivim podpisom dekleta in brez naslova. Afrodiziaka ne potrebuje. Ni je iskal. Vstal je ob zori, z baklo razsvetlil morje, ga posvetíl s tišino in školjke iz žepa vrnil v plitvino. Med svojimi otroki in potomci v školjki je izbral obstanek. Dekle, zdaj zgubana žena, nekje na kontinentu, ima dvoje otrok in ne piše nikomur. Njegovo potomstvo v morju, na prsih plesalk in po svetiščih se ne stara in nima števila. Brez afrodiziaka. Afrodiziaka ne potrebuje. Ni je iskal. Vstal je ob zori, z baklo osvetlil morje, ga posvetíl s tišino in školjke iz žepa vrnil v plitvino. Lučindan (pravoslavni praznik, na sv. Luka, 31.10., op. prev.) 2007
Morje pred BečićiKakor zastava z malteškim križem,prebodena s sončnimi žarki, nas zaslepljaš, da ne vidimo zgodovine ničevosti in minljivost. Odrešenik. In, spet, vlečeš nas v svoje v vrtince, še bolj besno kot Mojzesovo razpiranje morja s palico, da ne vidimo svobode ljubezni razen do tebe. Podlež.
6. decembra 2007.
Literarni večerKo ga je na literarnem večeruv Baru ženski del publike vprašal – Zakaj zmeraj ta Mediteran?! je zamolčal odgovor, vzel knjige in jih metal vanje. Nenadoma so mokra in slana dekleta dobila plavuti in zaplavala, sprašujoč ga – Zakaj ravno zdaj odhajaš z vlakom na kontinent?! Ostani! Sorodni smo si. poletje 2009
Boris Jovanović Kastel
|
| črnogorska književnost, črnogorska poezija |