Duško Novaković

Bitke so končane, pa kaj ...

Mir, to je zdaj spet matematični vozel
Med bruto in neto prisluženem dohodku
Kmetijstva, industrije, obrtnega sektorja
In še marsičesa, odvisno od vladnih smernic

In od odstotka, izdvojenega od iger na lotu
Odvisno pač, je ugotovljeno. Mirnodobska klima
Kakor tudi učinkovitost skrbi za brezdomce
In sirote in ljudi s telesnimi poškodbami

Seveda, tudi od revitalizacije vsakega kraja,
Kjer borci, padli za našo milo domovino,
Pa tudi njihovi nasprotniki, za svoje posmrtno udobje
Potrebujejo predpisano širino in predpisano dolžino

Seveda, malo bomo trgovali, barantali, a
Vztrajali, da se s tem ne pretirava –
Kajti mrtvi spadajo v božji delokrog. Pa pika.
Mi pa, po vsem sodeč, prav nikamor.

Mesnica

Samo muhe, ko zletijo na celofansko steklo,
Ne zavpijejo skoraj razočarano:
Hočemo pravo narodno knjižnico
S svežimi izdajami mesa! In ne prazno prosekturo!

Listje

Tišina bi postala bolničarka, ki ne ve, prav tako prestrašena,
V katero smer naj gre, komu naj najprej pomaga,
Še dobro, da ego pada polagoma, kakor suho listje.

Izjava o denarju

Sadi utrjene bloke. To denarju dela probleme
In ga prisiljuje, da zdrsne s tira
Nekoč nas bo denar množično pobijal kot živino

Kličejo ga z Jezusovim imenom,
mučenega dečka

Kličejo ga, on pa se ne obrne,
Opozarjajo, on pa ne beži

Pod njim vre asfalt
Zgoraj oblaki ječijo
Grozljivo je tudi za objokovalce

Kričijo nanj, reci kaj,
In ga objokujejo, ribajo s krtačami,
Sestavljajo kos za kosom,
Polzi jim skozi prste kakor jegulja

Če si njegove vrste, če si brat, ljubimec, oboževalec
Če si učenik s tega sveta,
Boš morda namesto njega
Kriknil s kontinenta na kontinent:

Nikar ne vlačimo skupaj debel,
Nikar ne zabijajmo žebljev
Nikar ga ne dajmo na pare

Nočem k očetu tja v stratosfero, daleč
Nočem od tebe
Od tvojega riževega pudinga s cimetom, mati

Nočem, da me oče nenehno sprašuje
Kje si bil, ti baraba, izmeček, smrkavec in osel
Tisoč let je minilo, odkar si šel od hiše

Zmerjajo ga in mlatijo z grebljico, on pa zanalašč
Prepeva proti materi. Mučeni deček.

Krajše

In to ne vsak dan, največkrat v torek
In ne s polnim želodcem džuveča
Izbirčen bom, ko bom verze jemal
Iz skrinje poezije

Trudil se bom, da jih bo razumel cestni pometač
In oblaki, in trava, in veter
In skala, ki jo morje nenehno brusi
Ne bom lagal, da me nežnost masla spravlja v obup

Razčistil bom s seboj in v sebi bom razčistil s svojim jaz
Nobenih razprav več na temo,
Zakaj se še nisem vdal
Hočem vsak dan živeti enakopravno

Slavni

Na ekranih se oglašujejo naši narečni izrazi za cvetje in vzorce na preprogah
In pregrinjalih, figura vaškega krošnjarja, pop, ki se vrača s pogreba
Majhni smo in vse se ve, tudi kdo koga jaše, kdo žaluje in kdo zaradi kile
Stoka na straniščni školjki, in kdo mljaska nad posodo s sladkim iz marelic

O, ne zapuščaj nas, dragi Gospod, ne zapiraj knjigo vtisov, nikar zdaj
Zdaj, ko smo postali svetovno slavni, ko Pentagon skrbi za nas

Hit

Nisem mogel zdržati tvoje, očitno
Absolutno ženske posvečenosti njemu
Zame pa ni ostalo ničesar razen bedastega vprašanja: Ali pišeš?

Brez pardona sem zabrusil: Bukowski!
Pojdi, fante, v kopalnico, tam se igraj s polžkom
Strašno me dekoncentriraš, pada mi

Sicer pa bom zaspala in sanjala, kako stojiš
Sam v prazni, z oljem namazani knjigarni
Obdan s celotno naklado svojih neprodanih knjig

Duško Novaković
iz srbščine prevedel Peter Kuhar