Ivana Simić Bodrožić

* POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI * OBROBJA * POBOCZA * KRAJNICE * RUBOVI *

         št. 3-4 (37-38)
         DECEMBER 2009
         ISSN 1505-1676

hrvaška književnost, hrvaška poezija

* * *

Lahko bi se zaljubila v tega starega Pesnika
Ko je z rokami mahal po zraku in razlagal urbanistični načrt mesta
S prsti preiskoval žepe regij, sedela sva blizu
Hotela sem se mu podtakniti v kakšnem ljubkem parku
Kazal je navzgor, zdelo se mi je, da bo gibu sledil strel
S kakšnega stolpa, s treskom je spustil dlani na mizo,
Prikazal se je prav takrat, ko naj bi mi komolci zagrebli po betonu
Nenadoma me je prijel za roke in rekel:
Zdaj ti je najbrž jasno, zakaj center še ni obnovljen.

* * *

Ljubi Bogi živi v podrobnosti,
ampak midva se že dolgo ne ljubiva z odvečnimi gibi.

Se spomniš, da si mi nekoč
našel klopa na notranji strani bedra?

Prestrašila sem se, ampak ti si naredil vse, vse, vse,
olje, alkohol, tvoja slina, poljubi.

Od ničesar takrat ne bi umrla.

Zdaj je drugače.

Podrobnost živi v meni,

dragi Bog v njegovem minimalnem gibu,
izpričuje Ga tvoja dlan na mojem trebuhu.

Odgovorna sem za ves ta svet,
Vsako jutro, ko za seboj zapreš vrata,
Stopnišče, vlak, delo.

Svet in jaz ostajava sama in zamotana v majhnost
tople volne in kože.

Čakava na mrak
in čudež ponovnega srečanja,

kajti dandanes se iz vsega lahko …

* * *

Zjutraj so me dvignile s postelje češnje,
Kdo ve, kako dolgo bi se pretvarjala, da spim,
Če se ne bi spomnila nanje, v hladilniku so, na spodnji polici.
Dobila sem jih včeraj, samo zame mi jih je prinesel fant,
Ki je bil nekoč zaljubljen vame, zdaj pa ima
Sina in ženo in nekako zapleteno situacijo okrog tega
Klical mi je, naj pridem dol, pred hišo,
A nisem mogla, ker je moj otrok spal, zato je on prišel gor.
Poljubil me je na lice in mi dal polno vrečko temno rdečih češenj,
povabila sem ga, naj vstopi, takrat pa je mala iz sobe zaklicala mama mama …
Vprašal me, kdaj se bom zredila in rekel, da se
Sploh nisem spremenila, jaz pa sem se samo smejala.
Mislim, da je še zmeraj rahlo zaljubljen vame,
Ko mi sladke češnje pokajo med zobmi.
In res se mi zazdi, da se nisem veliko spremenila.
Sinoči, ko sva z možem ležala v postelji, sem ga vprašala, ali je videl,
Koliko češenj je v hladilniku, pa je odgovoril, da ni,
Ampak jaz sem mu vseeno povedala, od koga sem jih dobila.
Rekel je super, jaz pa sem ga vprašala, ali ne bi moral biti zdaj nekoliko ljubosumen,
Če bi prišel brez češenj, bi bil, je odgovoril.,
Vstal je, odšel izključit telefon, potem pa me je objemal od zadaj in poljubljal vrat,
Nadme pa se je zgrnila senca, neka ženska ga kliče, zgodaj zjutraj,
Nekaj mu govori ali pa samo molči, vsi vemo, da je nora,
Mislim pa, da je morda rahlo zaljubljena vanj,
Predstavljam si, da je mogoče kakšna kratko ostrižena študentka
Ali pa ženska srednjih let, ki še ni spoznala, kaj je življenje,
Dokler ni opazila njega, kar mi je všeč, pa vendar, mogoče
ravno zato ni opazil češenj.

* * *

Peljala sva mimo mrtve ptice.
Kako le se je znašla tam, natanko na beli črti,
Ptice bi vendar morale imeti občutek
Kako se rešiti izpod koles.
Ko vozim, so že tisočkrat vrabci
Zmeraj kako smuknili ven na drugi strani,
Nikoli ne ostanejo spodaj.

Še ena mrtva ptica

Čez nekaj kilometrov na drugi strani.
To ni dober znak,
One bi vendar morale nekako vedeti.
Ne vem.
Danes je praznik, park je poln otrok,
Otroci hranijo ptice, ptice je veliko,
Mrtvih pa je na cesti več kot ponavadi.

Žarek upanja.

Mrak že pada, mama?
Me preseneti glas za menoj.
Še malo, kmalu bo.
Ampak zdaj še ne, a ne, da ne? vpraša.
Ne še, odgovorim.

Ivana Simić Bodrožić
iz hrvaškega jezika prevedel Peter Kuhar

hrvaška književnost, hrvaška poezija

o avtorici

o prevajalcu

nazaj